Legenda o Erazmu Predjamskem

Pripovedi ga opisujejo kot pogumnega, ponosnega in tudi precej svojeglavega moža. Pravijo, da je znal stopiti proti močnejšim in da se ni bal tvegati. Njegova pot naj bi ga vodila tudi na cesarski dvor, kjer si je pridobil sloves spretnega bojevnika, a naj bi se pozneje zapletel v spor, ki ga je pognal na drugo stran.

Zatekel se je v svoj grad, ki mu je nudil varno zavetje. Skala, v katero je bil vpet, je skrivala več, kot je bilo videti na prvi pogled. Pripovedi govorijo o skritih poteh, po katerih naj bi prihajale zaloge, in o tem, kako je lahko kljuboval tistim, ki so ga skušali ujeti.

Medtem ko so vojaki spodaj čakali in upali, da bo ostal brez zalog, je življenje za grajskimi zidovi teklo naprej. Po izročilu naj bi se iz sovražnikov celo norčeval in jih obmetaval s svežim sadjem, kot znak, da mu ničesar ne primanjkuje.

A oblegovalci niso odnehali. Na koncu je odločila izdaja. Eden izmed služabnikov je razkril trenutek, ko je bil Erazem najbolj ranljiv. Ko se je umaknil na stranišče na zunanjem delu gradu, je dal znamenje. Sledil je topovski strel, ki je zadel prav tisti del gradu.
Tako se je končala zgodba viteza, ki ga niso premagali ne zidovi ne dolgotrajno obleganje, temveč en sam trenutek.

Danes Erazem Predjamski ostaja del prostora, kjer se prepletajo zgodovina, pripovedi in domišljija. Njegova zgodba še vedno živi med stenami Predjamskega gradu.